Zasedba je bila enaka kot dve leti nazaj, #gospodinje in promotorji teka HOP NA GRAD.
Bližje ko seje bližala sobota, bolj me je stiskalo kako bom trpela. Sploh če bo deževalo. Cincala sem, da sploh ne bom šla, če bo scalo. zagotovo ne na 29 km, da me bo 3 ure pralo. Prestara sem za take neumnosti. Vsekakor pa pri trojkah, to ni odločitev posameznika.
In potem dobimo tole številko. 
Motivacija je narasla. Vreme je bilo fantastično. Taktika je bila, preživeti. Vsaj moja.
Zajčica naju je po ravnini podila.
Jaz sem na 13 km ugasnila in si mislila: Zakaj smo šli na 29km!!!
Pa ne tako kot ponavadi. Noge so zablokirale. Kot bi imela uteži na nogah, povsem nabite mišice in boleči kolki. Itak vsi trije brez aspirina. Sprašujemo po Aspirinu, nihče ga nima. Reševalci na poti imajo Naprosyn. Vzamem. Vendar preden ta prime…
Brat in nečak prideta na spremstvo, s kolesi. Povesta, da so Ptičarji, Manimejker, ena Lumpa in druga Lumpa, od Runningbuddy mlajša hči, že v cilju z rezultatom 1:16.33. Hudo. Lumpi sta stari 12 let in to je njunih prvih 13km. Bravo punci. Bojda sta tekli kot gazelici. Tole je pa slikica s štarta, z dedkom.
Midva z moško gospodinjo sva celo nekaj klepetala, medtem ko je runningbudy vseskozi bila zajčica in je nikakor nisva mogla dohitevat. V cilj smo pritekli z boljšim rezultatom kot dve leti poprej.
Imam pa nenormalen musklfibr in spet sem dala vse od sebe. Klasična misel za konec: Nikoli več! Pa vsi vemo, da to ni res. Super prireditev kot vedno.
Se je pa poznalo, da je v istem terminu Vipava trail, saj nas je bilo na dolgi trojki bistveno manj kot prejšna leta. Le 139 trojk. Škoda.
